Janez in Marko sta odšla na smučanje. Po nekaj urah vožnje ju je zajelo neurje,tako da sta se odločila poiskati prenočišče na neki osamljeni kmetiji. Vrata jima je odprla privlačna gospa in dejala: ''Vem, da je zunaj neurje, ampak pred nedavnem sem postala vdova in ljudje bi lahko marsikaj govorili, če vama pustim, da prenočita v hiši.
''Ne skrbite,'' je rekel Janez,''prespala bova na seniku in takoj, ko se vreme izboljša, bova odšla.'
'Gospa pristane na to in tako oba prespita na skednju. Zjutraj se je vreme izboljšalo in tako sta odšla naprej na pot. Preostanek vikenda sta
uživala na smučanju.
Približno devet mesecev kasneje Janez nepričakovano dobi pismo od nekega odvetnika. Po dolgotrajnem razmišljanju se le zave, da je od advokate lepe gospe s kmetije. Takoj odide k Markotu in mu reče: ''Poslušaj, se spomniš tiste lepe vdove, pri kateri sva prespala, ko naju je na smučanju zajelo neurje?''
'Ja, seveda.'''
'Ali si slučajno vstal sredi noči in šel k njej?''
Marko zardi in reče: ''Moram ti priznati da sem.''
''In, ali si se slučajno predstavil z mojim imenom namesto s svojim?''
Marko totalno pobledi:''Ja, sem, oprosti. Zakaj sprašuješ?''
'Nedavno je umrla in mi je zapustila vse svoje premoženje.''
(Sigurno ste mislili, da se bo drugače končalo)
