> vse: inštrukcije, posebne spominske kartice, posebne učne centre, na
> kratko vse, na kar bi lahko človek pomislil. Končno, kot popolnoma
> zadnjo možnost, so Janeza vpisali v domačo katoliško šolo.
>
> Že prvi dan se je mali Janez vrnil iz šole z zelo resnim obrazom. Niti
> mamice ni poljubil v pozdrav, kar naravnost v svojo sobo je odšel in
> se začel učiti. Knjige in zvezki so bili razstavljeni po vsej sobi in
> Janez se je pridno učil. Mama je bila vsa navdušena.
>
> Ko ga je poklicala h kosilu, je bila zelo presenečena, ko je takoj,
> tisto minuto ko je končal kosilo, brez besed odšel v sobo in se
> ponovno začel učiti.
>
> Tako se je godilo kar nekaj časa, mama je pa dan za dnem poskušala
> odkriti, kaj je povzročilo to spremembo. Končno je mali Janez prinesel
> domov spričevalo. Tiho ga je položil na mizo, šel takoj v svojo sobo
> in se spet posvetil knjigam. S tresočimi rokami je mama pogledala
> spričevalo in pošteno šokirana zagledala petico pri matematiki. Zdaj
> pa ni mogla več zadržati radovednosti.
>
> ©la je v njegovo sobo in ga vprašala:
> "Sinko, kaj je bilo to? A so bile nune?"
>
> Mali Janez jo je pogledal in zmajal z glavo.
> "Ne!"
>
> "Pa kaj potem," je nadaljevala, "so bile knjige, disciplina, učitelj,
> uniforma? KAJ je bilo?"
>
> Mali Janez jo je pogledal in rekel:
> "Veš, prvi dan ko sem prišel v šolo in sem videl tistega fanta na
> zidu, pribitega na veliki plus, mi je bilo takoj jasno, da se ne
> zafrkavajo!"
